»Če mi država, figurativno, prinese dve milijardi evrov v NLB, nimam več nobene težave kot regulator in nadzornik!« je za Radio Slovenija na temo reševanja NLB dejal guverner Marko Kranjec, medtem ko se minister za finance Janez Šušteršič zavzema za ločitev slabega dela banke od »dobrega«.
Vsakič, ko nastopijo težave, ima nadzornik problem. Pa to ne velja samo za delovanje bank in drugih podjetij. To je splošna ugotovitev. Ker bistvo nadzora je ravno v tem, da do težav ne pride, oziroma, da so težave, v kolikor do njih pa vendarle pride, manjšega obsega. No, guverner sicer priznava, da vendarle ima težavo. In klic po dveh milijardah za NLB, četudi s pridihom cinične brezobzirnosti, pomeni priznanje obsežnosti problema. A v tem času trditi kaj drugega, bi zvenelo sila smešno in ponižujoče. Mimogrede, za banko, ki ima slabo milijardo kapitala, pomeni potreba po dodatnih dveh milijardah izjemen problem!
Četudi v času težav vsak rešuje svojo kožo, bančni minus seveda nikakor ni kritika zgolj za guvernerja, ampak prvenstveno za državo kot lastnika in za nadzornike banke. Šele nato na guvernerja in Banko Slovenije, ki, to je treba priznati, svojega dela, kot ga nalaga zakonodaja, očitno tudi nista opravila. Če ostanemo pri slednjem. Skladno s pravili bančnega poslovanja morajo poslovne banke Banki Slovenije dnevno poročati o mnogih vidikih svojega poslovanja. Če k temu dodamo še poročanje na mesečni in četrtletni ravni, imajo v centralni banki informacije o tako rekoč vsakršni podrobnosti poslovanja bank. Centralna banka bi naj imela na voljo vse informacije o delovanju bančnega sistema in omogočeno ji je, da redno spremlja, kako se banke v času dvigajo in padajo. Torej, četudi je danes na kolenih, pa je bila NLB pred leti dobro kapitalizirana banka in Banka Slovenije je ves čas zagotovo imela zadosti podatkov o poslovanju NLB, s tem pa je tudi imela ogromno možnosti za posredovanje.
Očitno so pri NLB zamočili prav vsi, in to zelo. Pa ne samo pri NLB. Tudi, prav tako državna, NKBM gre po poti svoje ljubljanske sestre. Pa kakšna nedržavna banka tudi.
V vseh primerih je najbolj jasna odgovornost članov uprav posameznih bank. Član uprave je tisti, ki je odgovoren za poslovanje podjetja, ki ga vodi. Ko vidimo, kako visoka posojila so dobivala razna ad hoc podjetja, kot je pokazala oddaja Pogledi Slovenije, nas ne sme preveč čuditi, da banka potrebuje milijarde novega denarja. Niti ne smemo biti tako naivni, da bi mislili, da za tem stoji skrbnik poslov. Potem so tukaj nadzorni sveti, katerih naloga je nadzor nad delovanjem posameznih podjetij in delegiranje vodstva podjetja. Odgovornost uprave in nadzornikov je neizbežna. Mimo odgovornosti lastnikov tudi ne moremo, saj so oni tisti, ki neposredno delegirajo, kdo bo upravljal z njihovim premoženjem. Ali gre tukaj iskati odgovornost pri Banki Slovenije ali ne, je stvar zakonodajno določenih pravil, ki urejajo delovanje bančnega sistema. Težko je reči, da guverner in Banka Slovenije v času izvajanja funkcije nadzora nista imela na voljo zadosti informacij in sredstev za to, da bi preprečila težave. Vprašanje je, kakšne so njene pristojnosti in kakšne dolžnosti. Konec koncev pa je stvar pravosodnih organov, da poišče morebitno kazensko odgovornost konkretnih posameznikov in kakšnih tretjih oseb. Med lobiranjem in grožnjami je včasih zelo tanka linija.
